Verzi, misli, citati, pregovori, čestitike, ...

Verzi - Žalostni verzi

Nekaj sem naredila
Si vse uničila
A nakoncu spet ljubezen začutila
Seveda mi je žal
Vem da trpiš
Kako je šele meni
Ker mislem nate ko ješ,živiš spiš
A brez tebe moram živeta
Čeprav se očitno
Da usejana sva si

Moj srček tika tika zatee
Ljubim te in mislim nate
Volim te pouno EDVIN

Sanjam o tebi…
Sanjam o poljubih..
Sanjam o naju..
O naju..ko sva srečna..
In ko sva skupaj..
Tooda poTeem se zbuudim v resnicnosT
Resnicnost ki me postavi na realna tla
in kjer se zavem,
da so vse samo sanje.

Na gozdnem mahu rdečelaska leži,
če bežno pogledaš, zazdi se, da spi.
A odprte so njene premodre oči
in obraz njen nabran je v gube skrbi.
Ob njej malo dete brezskrbno čeblja,
se zdi, da jo kliče tako: “Mamica…”
in drobne ročice polne cvetlic
steguje do njenih preveč bledih lic.
in spletajo kitke otroške dlani
iz las dolgih, rdečih…Potem se zmrači. Ko luna posije ji v mrtvi obraz
otroček obrne se…vzame ga čas otroček zacmiha, zajoka na glas.
Roké se ne bodo več k njemu razprle,
oči so se njene za večno zaprle.
Samota postlala na mahu mu bo -
Zapri oči, dete, in spavaj sladkó … res dete je tam ob truplu zaspalo
utrujeno hlipanje se je predalo.
V gozdu globokem vse tiho je, mirno,
le sova skovika grozljivo, predirno. Osamljena duša se dviga v nebo,
obupana je zapustila telo.
Čeprav tega noče, poti nazaj ni,
pogled na otroka jo veže, boli -
Naj dušico malo vsaj vzamem s seboj!
Poglejte bogovi, je sam fantek moj.. Le pridi, le pridi, že blizu je raj,
nikar ne obračaj se, duša, nazaj.
Za fantka usoda načrt svoj ima -
ne bo mu hudo, pa čeprav boš odšla.
Poglej, tam čez góro živi mladi par:
kuharica je ona in on je mizar.
Na detece čakata nekaj že let,
pa ni prijokalo še zanju na svet.
Ta dva bosta tvojega fantka dobila;
verjemi, lepo mu bo, ne bo mu sila.
Imel bo družino, mater, očeta,
mirnó bodo tekla mu zemeljska leta … Kako le verjamem, zaupam naj vam?
Glejte, otrok moj še vedno je sam!
Pomagajte mi, vi skrivnostni duhovi,
vile in angeli in vsi bogovi …
Nočem še v vice ne v pekel ne v raj,
prosim, pustite me k njemu nazaj.
Le še enkrát me spustite v telo,
naj sama odpeljem ga tja za goró.
Naj vidim to mater in tega očeta,
ki sina mi bosta redila vsa leta,
ko morala sama bi biti ob njem!
Prosim vas le še tegá - ali smem? Kdor je prestopil nezemeljsko mejo,
tistega misli nazaj več ne smejo.
Prah ne bo sodil ostrine duha,
ki že od nékdaj usode ravna.
Tvoje telo je le vreča kosti -
če zdaj duša vanj se povrne, zblazni!
Na zemlji minilo že dokaj je let -
že zdavnaj je v grobu tvoj krhki skelet
in sin tvoj že zdavnaj odrasel je mož,
a srečala več ga nikoli ne boš. Ko duša to sliši, molče popusti;
še vedno dvomeča naprej poleti.
Vdano se dviga v neskončno nebo,
zadnjič ozre se še dol na zemljó.
Krepak mož pred grobom cvetočim stoji,
dolgolaso dekletce za róko drži,
ki nosi cvetove v bakrenih laseh
tako kakor ona jih v davnih je dneh.
Dekletce na grob beli cvet položí
in duša pomirjena svet zapusti.
Nič več ne težijo je zemeljske sile,
ki cvetje venijo na vrhu gomile.
Med živim in mrtvim razklene se zev;
prek nje se odpne večno ljubezni odmev.

Ko sem te spoznala sem mislila da lepšega fanta od tebe na svetu ni.zdaj pa jokam ker me ne ljubiš.sama na tleh s solzami v očeh premišljujem zakaj nemorem biti srečna,ljubila te bom večno alen

Prosim vrni se.
Vrni se v moj objem.
Želim te nazaj.
To je edino za kar še diham.
Za kar se še trudim.
Edina želja preden končam. Končam z večnim trpljenjem.

Robiju!
Zakaj si odšel v drugi svet, a obljubi mi, da se boš vrnil spet. Odšel si kot odhajajo poletni časi, vzel si, vzel vse moje, ki zate je bilo in mi v spomin ostalo bo.
Jok ni pomagal, mislili so da lažem, pa saj se bodo še kesali, ko bodo resnico spoznali.
Naj me vse zopet nate spominja, ko zima vrne se, naj se mi razreže srce in obudijo stare rane, ki so se dolgo časa skrivale.
Moja solza zate teče po licu. Solzi se, kot bolečina v srcu. Solze polne v joku, jok na mojem obrazu.
Robi, še vedno mislim na tebe in te imam rada. Počivaj v miru.

Uroš zakaj mi delaš to, ko veš kaj čutim do tebe. Zakaj se ne moreš odločit. A ne veš kaj čutiš ali enostavno nočeš vedet, se nočeš odločit, ker ti je tak pač bolj enostavno. Ta nevednost, totalna zmešnjava čustev, to je najhujše. Si reko “znam si predstavljat zivljenje s tabo”pol pa naredi nekaj ne puščaj me v upanju.Lažje bi mi bilo pri srcu če bi vedela,da mi rečeš “NE, odločil sem se za življenje brez tebe”res bi bilo lažje. Minil bi čas in poskušala bi te pozabiti, čeprav vem, da to ne bo lahko, sploh ne. To bi bilo najtežje kar bi morala naredit v življenju-pozabiti te. Ko boš vedel kaj bi v življenju rad mi povej. Ali boma zaživela skupaj ali pa te bom morala pozabiti. Ljubim te, ljubim te bolj kot svoje življenje, upam, da boš ti mene tudi.

Njega sem ljubila, njemu dala sem srce… danes pa vse sem izgubila, on izdal me je!

Bilo je nekočGloboko v meni
budi se spomin
na tisto poletje,
ko v vročih nočeh
je trpko drhtelo
travniško cvetje. Mesec je zlival
svoj sij
čez stare zidove,
preganjal
ulične sence,
srebril valove. Nekje se je
v dremežu
nočni ptič oglašal.
Neviden je s sabo
glas hrepenenja
v tišino prinašal. Jaz pa na tisti klopci
sem tiho čakala.
Prežeta
z ljubeznijo
tvojo podobo
z očmi sem iskala. Ni te bilo! Jutro
prineslo nemir je.
Trenutek vstajenja.
Meni pa sonce
odneslo je
moje sanje.